Posebno obliko ohranjanja naše dediščine predstavlja prizadevanje Turističnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici. Njegovi člani so skupaj z ostalimi domačini obnovili veliko posebnost gospodarskega življenja krajev v Slovenskih goricah vse do obdobja med obema vojnama, in sicer mlin na veter. Lesena stavba mlina ima v svoji notranjosti mlinsko napravo z mlinskima kamnoma, ki ju poganja vetrnica. Pogonski del mlina z vetrnico je vrtljiv, saj se mora vetrnica vedno usmerjati v smer pihanja vetra.

O razširjenosti mlinov na veter na Slovenskem danes vemo več kot o njihovi starosti. Na slednjem področju obstajajo še vedno razne hipoteze. Mline na veter so postavljali zlasti na Dravskem in Ptujskem polju, kjer ni bilo potokov z obilnejšo vodo, ki bi gnala vodne mline. Strnjeno območje mlinov na veter je bilo tudi med Konjiško goro in Dolgo goro ter Rakovcem pri Grobelnem. Postavljali so jih tudi na obronkih Slovenskih goric, ki so bili izpostavljeni pogostim vetrovom. Zunaj teh strnjenih območij smo poznali le nekaj posameznih primerov. Eden zadnjih je bil npr. tudi na Koprivniku v Bohinju, ki pa so ga v sedemdesetih letih podrli zaradi slabega sodelovanja s spomeniško službo. Od vseh teh, nekaj sto mlinov na veter, stoji danes le obnovljeni mlin na Stari gori. O starosti in izviru mlinov na veter je pri nas prvi pisal že Franjo Baš leta 1928, ko je poskušal utemeljiti razvoj vetrnih mlinov iz žrmelj. Njegove hipoteze so bile šele pred kratkim osvetljene z novimi arhivskimi odkritji, ki nakazujejo možnost za postavljanje kmečkih vetrnih mlinov pod vplivom raznih vzorov, npr. v podobnih grajskih ali samostanskih napravah. Tako se že leta 1525 omenja mlin na veter pri gradu Vurberk na Štajerskem.

Ohranjeni in delno tudi na novo postavljeni mlin na veter na Stari Gori danes še vedno melje moko. Seveda predvsem v turistične namene, kot »živi« muzej nekdanjih časov in dediščina, s katero znamo živeti v sodobnosti.